Resnega dnevnika nisem nikoli pisala. Tudi z eseji pri slovenščini nisem dosegala nekih blaznih evalvacij… Vendar mi vsake toliko vseeno uspe napisat nekaj spodobnega.
Zakaj sem se odločila za blog?
Da vam predstavim naš način potovanja. Da tistim, ki vam je naš način blizu, mogoče dam kakšno idejo kam naprej.
In kakšen je naš način?
Neznane poti, majhne vasi, veliko offroad-a, brez začrtanega plana, brez prestolnic, zelo malo znanih turističnih točk, bosi, divji, umazani, z velikim apetitom, željni družbe in mirnih odrezanih koščkov narave, vedno z avtom…
In zakaj vedno z avtom?
Ker našo zgodbo spremljajo dodatna 4 kolesa. S srečo v nesreči je Gašper (padre di familia) pristal na invalidskem vozičku. Tako nas želja po skupnem doživljanju in raziskovanju novih destinacij, veže na njegovo mobilnost. In tako se z avtom velikokrat prikažemo tudi tam, kjer se naj ne bi. In ker nama zaenkrat Evropa ponuja dovolj neraziskanih kotičkov, se na letalo še nismo usedli. Mogoče enkrat… 😉
Aja, in kdo smo MI?
Jaz (Lara) – glasbenica in profesorica klavirja na glasbeni šoli, on (Gašper) – plezalec, višinski delavec, na pol upokojeni 100% invalid, ter najina vojska (Oliver in Jasna) – dva mala raziskovalca, ki nama dajeta smisel in nama postavljata nove meje zmožnega.
To je to, to smo mi. Zdaj pa grem hitro še kaj napisat… Otroci spijo 😉
Težavnost: nič hujšega, sicer bolj ziher s 4×4 ampak golf 2 pride povsod
Trajanje: celodnevni izlet
Območje: Konjic via Bjelašnica (BiH)
Na poti proti Bjelašnici, nas je ves čas lovilo neurje. Štartali smo iz kampa v Ostrožcu, kjer je neurje naredilo kar velik razvrat… Nas je ujelo le pol urno pršenje in po tem krasni razgledi v vse smeri.
Ko smo iz mesteca Konjic zavili strmo v hrib proti vasi Zagorice, sva z Gašperjem ob pogledu nazaj dobila kurjo kožo. Sredi belega dneva, je za nami postajalo vedno bolj črno, neurje nam je bilo tik za petami.
Cestica proti vasi Zagorice štarta po ulici Suhi do, takoj za Sportsko dvorano Konjičanka. Ko se ob koncu hiš prične beli makedam, je prvi filing da si zgrešil. Vendar že po par ovinkih (glede na promet) dojameš, da si na “glavni” cesti za vse vasice nad Konjici (-ami? …. pojma nimam kako se kraj sklanja v slovenčšini…). 😂
Po desetih srpetinah strme ceste, te pričaka ta pogled nazaj na Konjic(-e) in Neretvo.
Pot smo nadaljevali preko Huma do vasi Džepi, kjer smo spet prišli na asvalt.
Tipično za Bosno, vsak nov razgled in pokrajina navdušita. Spodaj na sliki slikam razgled proti Prenjskemu gorovju. Definitivno je na listi želja za naslednjič. Mogoče počakamo par let, da bomo lahko s tamalima dosegli kak vrh tudi po dveh in ne samo po štirih…
Pokrajina se nato odpre v prekrasno planoto. Razigrani travniki s številčnimi čredami ovac, ki jih vedno spremlja pastir in par psov. Ceste na delih celo obnovljene in dobro vzdrževane, vse večje luže imajo zvožene obvoze po travniku.
Izbrano sva imela le končno točko poti, vrh Bjelašnice. Ostalo sva izbirala sproti po občutku. Cestic na izbiro je veliko. Če nam ne bi za petami ves čas grozilo neurje, bi si najbrž vzeli več časa za raziskovanje in pot nadaljevali naslednji dan. Tako pa smo čisto slučajno našli Lukomir, najstarejšo vasico v Bosni, ki leži na robu krasnega kanjona. Spet zaradi vremena naš obisk te krasne vasice ni požel velikega navdušenja. V vasici sta dve Etno kolibi, kjer si lahko privoščite dobro kosilo, na voljo pa je tudi nekaj prenočišč. Stare kamnite hiše zelo lepo prenavljajo in jih oddajajo v najem. Vasica vsekakor že izkorišča svoj turistični potencial. Za boljšo predstavo lege vasice, pa predlagam ogled kakega posnetka iz ptičje perspektive 😉
Kljub plohi tik za petami, smo se odločili da izpeljemo plan do konca. Gremo na vrh, pa vidimo kaj bo. Google nama je na vrhu Bjelašnice obljubljal celo hotel (tega seveda ni). Odločitev je bila prava, saj se je ob dviganju nadmorske višine nebo nad nami začelo odpirati. Vsi črni oblaki so se razkadili in pričakal nas je veličasten razgled na vse strani.
Cesta na vrh Bjelašnice 💚
Cesta na vrh je malenkost bolj zahtevna. Kot offroad sicer ni nič posebnega, ne priporočamo pa podviga brez 4×4. Na srpetinah namreč voda ob dežju globoko zareže v cesto.
Vzpon ter spust iz Bjelašnice nam je vzel še zadnje upanje, da bomo tokrat spali na divje. Ura je bila že čez šesto popoldan, na vrhu je bril mrzel veter, naši trebuščki pa so si zaželeli pizzo. 😂 Tako je padla odločitev. Spustili smo se v hotelsko in apartmajsko naselje pod smučiščem Bjelašnice, si privoščili dobro večerjo ter pričeli z iskanjem prenočitve. Začudeni smo ugotovili, da so hoteli polni! Tako smo za 40 evrov (najdražje prenočišče na naši poti) najeli nobel apartma, zjutraj pa spočiti in umiti pičili naprej.
Kot vedno vam spodaj prilagam link, do točno začrtane poti. Za vsa vprašanja in predloge se priporočamo 😉
Vrh Pločno, je s svojimi 2228 m drugi največji vrh Bosne in Hercegovine. Na njega pelje dobra, vzdrževana cesta. Na vrhu je namreč vojaški telekomunikacijski center. Zaradi tega je gibanje na samem vrhu v bližini centra omejeno, tudi varovano.
Poti do samega začetka vzpona na Pločno je več. Mi smo štartali pri jezeru Blidinje, kjer smo dan prej našli enega lepših placov za kampiranje (priporočamo!). Ob začetku vzpona cesta postane malenkost bolj “razburkana”. Seveda tipično in povsem pričakovano glede na višino in skalnato podlago terena. Malenkost začudenja je požel razgled na zgornji sliki. Pričakovala sva namreč, da bova iz te točke že videla začrtano pot. Vendar se cesta tako položno in srpetinasto dviga, da je ves čas skrita za grebeni.
Velik del poti vodi skozi pogorišče, ki še bolj popestri razglede.
Izvirni plan je bil, da bo pot krožna. Google namreč planinsko pot iz vrha proti Čvrsnici prečita kot prevozno cesto. Tako sva spet dobila lekcijo, da je pri takih podvigih najbolj sigurna kombinacija Googla in dejanske karte/ zemljevida. Na poti smo prehiteli tudi domačina na kolesu, ki nam je razkril nekaj poti za nadaljno raziskovanje Blidinj po manj znanih poteh. Prevozna in čudovita naj bi bila tudi cesta proti Gornji ter Spodnji Drežnici. Tokrat se nismo odločili za to smer, drugič sigurno.
Gospod, ki je prikolesaril na vrh Pločnega iz Jablanice, nam je povedal, da se ob dobri vidljivosti razgled razlega vse do morja. Vendar tudi brez tega ni nič manj impozanten.
Razgled na našo začetno točko, skoraj 1000 m nižje, jezero Blidinje. V ozadju se vidi tudi jezero Buško Blato. Razgled se malo višje odpre na drugo stran Nacionalnega parka Blidinje proti Dugem polju. Zraven arheoloških najdbišč je vedno bolj prepoznaven zimski turizem. Imajo manjše smučišče s 4 km manj zahtevnih prog ter novo štirisedo. Dnevna karta za odraslega pa stane le 10 evrov.
Tako je tati otroke peljal v hribe, dobesedno 🙂 Po dveh urah zanimivega offroada smo prispeli na vrh in kot vsak dvatisočak je tudi Pločno vreden svojega časa in truda.
Nazaj grede smo izbrali drugo pot do glavne ceste, smer Jablanica / Rama. Planina je polna vodnih virov in krasnih pašnikov polnih živali. Definitivno izlet vreden vašega časa, peš, s kolesom ali s štirimi kolesi 🙂
Krasni razgledi po planini – bližina vasice Bare
Razgled zgoraj prikazuje cesto po kateri smo pripeljali do vzpona, na levi pa malenkost bolj divja varianta krožne poti, ki se zaključi na asfaltu le nekaj metrov višje od začetka naše ture.
Okolica ponuja veliko zanimivih in ne prehudih offroadov, ki jih domačini seveda vsakodnevno prevozijo z golf 2. Ceste se prepletajo med seboj in tečejo skoraj v vse smeri. Naša tura se je nadaljevala preko Dinarskega gorovja proti Srbiji, zato smo pot nadaljevali proti Jablaničkem jezeru, ter kasneje prečkali krasne planote proti Bjelašnici. Krasna tura, ki si zasluži svoj post.
Natačno zarisano pot na Pločno si lahko pogledaš na linku spodaj:
Tokrat smo se odpravili raziskovat južni Velebit. Offroad se je začel malo naprej od vasice Zaton Obrovački. Cesta je zelo hitro postala precej razgibana, potrebna dobrega očesa in občutka kako prečit večje skalne ovire. Zraven skalnatega terena se tudi dokaj strmo dviga. Tako še enkrat povdarim, da se je naj lotijo samo in izključno terenci.
Začetek poti. Na slikah izgleda bolj umirjeno, posnetki so druga zgodba 🙂
Pot počasi prileze do lepih razgledov, malenkost se tudi umiri razgibanost terena, vendar še vedno te fino premetava. Nekajkrat se naklon spet poveča in na vrhu vsakič preseneti z razgledom na novo pokrajino in nore skalnate skolpture.
Ko prilezeš čez prve ovire, se podlaga ceste spremeni. Površina postane bolj travnata, večje skalne ovire praktično izginejo. Tako kar nekaj časa voziš kot po maslu 🙂 Seveda treba računat tudi na vreme v prejšnjih dneh. Mi smo vozili po sušnem obdobju. Po dežju znajo zadeve bit malce bolj zanimive.
Ko prilezeš čez planoto na prelaz – sedlo, se cesta spusti na manjšo nadmorsko višino. Tukaj obstaja več variant kam določiš smer za naprej. Mi smo pičili proti anteni, ki je bila ves čas naš cilj. Cesta se spet spušča čez planoto, nato pa zavije v gosto zaraščen gozdič, kjer nam je prišla prav manjša širina Rexija in možnost zaprtja stranskih ogledal. Seveda na takih poteh ni dobro biti preveč občutljiv na vse bojne praske, katerim se težko izogneš.
Cesta iz gozdička prileze na odprte razglede in manjšo asvaltirano cestico, ki vodi do antene. Sam dostop do antene je seveda zaprt, vendar se splača zapeljati navzgor zaradi razgleda proti mestu Gračac in preostanku južnega Velebita.
Pot je definitivno vredna ogleda, ravno prav adrenalinska in brez stresnih momentov. Zgornja desna slika je pogled nazaj po naši špuri. Priporočamo!
Točen ogled poti si lahko ogledaš na spodnji povezavi:
Če si želiš nadgraditi razglede hrvaške magistrale in se izogniti gužvi, ti predlagamo, da pot spelješ malo višje po Gorskem Kotarju. Naša izhodiščna točka je bila vasica Križišče, blizu Kraljevice. Od tam smo sledili tabli “offroad vidikovac”, ki nam je vlila upanje po dobrem offroadu.
Pot se začne zelo obetavno. Stara cesta, pol asfalt pol makedam, se začne strmo vzpenjati do prve in edine srpetine. Razprostre se razgled na Krški most in vse otoke v ozadju. Ocena te poti pa vendar ni visoka, saj se zelo hitro znajdeš na čisto vredu asfaltu. Tako lahko ves čas izbiraš med ozkimi asfaltiranimi cesticami, ki se kot mreža pletejo na vse strani. Mi smo izbirali vedno take, da smo imeli lepi razgled na morje in da smo bili čim višje. Seveda vsake toliko zagledaš tablo “offroad vidikovac”, ki je sicer makedam, vendar velikokrat zavije v gozd, kjer razgleda seveda ni.
Most na Krk malo višje.
Pot nas je peljala nad Bribirjem in Donjim Zagonom, skozi vasico Bater proti prvim velikim veternicam, kjer smo počasi pričeli z iskanjem placa za prespat. Pot smo štartali okrog 1h popoldne, z vstavljanjem za foto in obveznim kuhanjem makaronov, se je dan počasi iztekal.
Naslednji dan, smo v Alanu najprej zavili pogledat veternice. Te so res veličastne v svoji velikosti.
Od tam smo zagledali cesto, ki pelje višje po pobočju ter seveda obrnili da jo najdemo. Pot je sicer najprej dolgo peljala čez gozd, vendar ko se odpre se odpre na stežaj.
Še zadnji razgled na morje, potem do vasice Krivi put, ter po stranskih makadamih do vasi Prokike. Pred Melnicami smo zavili proti Crnemu kalu ter počasi čez gozdove do vasice Koterevo, ki se nahaja v začetku severnega Velebita. Tam pa odlično kosilo v kmečkem turizmu OPG Butina, ter ogled zavetišča za osirotele medvede.
O Koterevem pa v kakem drugem zapisu. Hvala za branje, za vse dodatne info smo vedno na voljo. Za razne neprfekcije pa se seveda ponižno opravičujem 🙂
Označeno pot si lahko bolj natančno ogledaš na tem linku:
8wheelstravel 