Pot na Bjelašnico

4x4, Road tripping

Težavnost: nič hujšega, sicer bolj ziher s 4×4 ampak golf 2 pride povsod

Trajanje: celodnevni izlet

Območje: Konjic via Bjelašnica (BiH)

Na poti proti Bjelašnici, nas je ves čas lovilo neurje. Štartali smo iz kampa v Ostrožcu, kjer je neurje naredilo kar velik razvrat… Nas je ujelo le pol urno pršenje in po tem krasni razgledi v vse smeri.

Ko smo iz mesteca Konjic zavili strmo v hrib proti vasi Zagorice, sva z Gašperjem ob pogledu nazaj dobila kurjo kožo. Sredi belega dneva, je za nami postajalo vedno bolj črno, neurje nam je bilo tik za petami.

Cestica proti vasi Zagorice štarta po ulici Suhi do, takoj za Sportsko dvorano Konjičanka. Ko se ob koncu hiš prične beli makedam, je prvi filing da si zgrešil. Vendar že po par ovinkih (glede na promet) dojameš, da si na “glavni” cesti za vse vasice nad Konjici (-ami? …. pojma nimam kako se kraj sklanja v slovenčšini…). 😂

Po desetih srpetinah strme ceste, te pričaka ta pogled nazaj na Konjic(-e) in Neretvo.

Pot smo nadaljevali preko Huma do vasi Džepi, kjer smo spet prišli na asvalt.

Tipično za Bosno, vsak nov razgled in pokrajina navdušita. Spodaj na sliki slikam razgled proti Prenjskemu gorovju. Definitivno je na listi želja za naslednjič. Mogoče počakamo par let, da bomo lahko s tamalima dosegli kak vrh tudi po dveh in ne samo po štirih…

Pokrajina se nato odpre v prekrasno planoto. Razigrani travniki s številčnimi čredami ovac, ki jih vedno spremlja pastir in par psov. Ceste na delih celo obnovljene in dobro vzdrževane, vse večje luže imajo zvožene obvoze po travniku.

Izbrano sva imela le končno točko poti, vrh Bjelašnice. Ostalo sva izbirala sproti po občutku. Cestic na izbiro je veliko. Če nam ne bi za petami ves čas grozilo neurje, bi si najbrž vzeli več časa za raziskovanje in pot nadaljevali naslednji dan. Tako pa smo čisto slučajno našli Lukomir, najstarejšo vasico v Bosni, ki leži na robu krasnega kanjona. Spet zaradi vremena naš obisk te krasne vasice ni požel velikega navdušenja. V vasici sta dve Etno kolibi, kjer si lahko privoščite dobro kosilo, na voljo pa je tudi nekaj prenočišč. Stare kamnite hiše zelo lepo prenavljajo in jih oddajajo v najem. Vasica vsekakor že izkorišča svoj turistični potencial. Za boljšo predstavo lege vasice, pa predlagam ogled kakega posnetka iz ptičje perspektive 😉

Kljub plohi tik za petami, smo se odločili da izpeljemo plan do konca. Gremo na vrh, pa vidimo kaj bo. Google nama je na vrhu Bjelašnice obljubljal celo hotel (tega seveda ni). Odločitev je bila prava, saj se je ob dviganju nadmorske višine nebo nad nami začelo odpirati. Vsi črni oblaki so se razkadili in pričakal nas je veličasten razgled na vse strani.

Cesta na vrh Bjelašnice 💚

Cesta na vrh je malenkost bolj zahtevna. Kot offroad sicer ni nič posebnega, ne priporočamo pa podviga brez 4×4. Na srpetinah namreč voda ob dežju globoko zareže v cesto.

Vzpon ter spust iz Bjelašnice nam je vzel še zadnje upanje, da bomo tokrat spali na divje. Ura je bila že čez šesto popoldan, na vrhu je bril mrzel veter, naši trebuščki pa so si zaželeli pizzo. 😂 Tako je padla odločitev. Spustili smo se v hotelsko in apartmajsko naselje pod smučiščem Bjelašnice, si privoščili dobro večerjo ter pričeli z iskanjem prenočitve. Začudeni smo ugotovili, da so hoteli polni! Tako smo za 40 evrov (najdražje prenočišče na naši poti) najeli nobel apartma, zjutraj pa spočiti in umiti pičili naprej.

Kot vedno vam spodaj prilagam link, do točno začrtane poti. Za vsa vprašanja in predloge se priporočamo 😉

Južni Velebit

4x4

Zahtevnost: offroad, 4×4, brez zajebancije

Trajanje: 4-5 ur

Območje: Južni Velebit (HR)

Tokrat smo se odpravili raziskovat južni Velebit. Offroad se je začel malo naprej od vasice Zaton Obrovački. Cesta je zelo hitro postala precej razgibana, potrebna dobrega očesa in občutka kako prečit večje skalne ovire. Zraven skalnatega terena se tudi dokaj strmo dviga. Tako še enkrat povdarim, da se je naj lotijo samo in izključno terenci.

Začetek poti. Na slikah izgleda bolj umirjeno, posnetki so druga zgodba 🙂

Pot počasi prileze do lepih razgledov, malenkost se tudi umiri razgibanost terena, vendar še vedno te fino premetava. Nekajkrat se naklon spet poveča in na vrhu vsakič preseneti z razgledom na novo pokrajino in nore skalnate skolpture.

Ko prilezeš čez prve ovire, se podlaga ceste spremeni. Površina postane bolj travnata, večje skalne ovire praktično izginejo. Tako kar nekaj časa voziš kot po maslu 🙂 Seveda treba računat tudi na vreme v prejšnjih dneh. Mi smo vozili po sušnem obdobju. Po dežju znajo zadeve bit malce bolj zanimive.

Ko prilezeš čez planoto na prelaz – sedlo, se cesta spusti na manjšo nadmorsko višino. Tukaj obstaja več variant kam določiš smer za naprej. Mi smo pičili proti anteni, ki je bila ves čas naš cilj. Cesta se spet spušča čez planoto, nato pa zavije v gosto zaraščen gozdič, kjer nam je prišla prav manjša širina Rexija in možnost zaprtja stranskih ogledal. Seveda na takih poteh ni dobro biti preveč občutljiv na vse bojne praske, katerim se težko izogneš.

Cesta iz gozdička prileze na odprte razglede in manjšo asvaltirano cestico, ki vodi do antene. Sam dostop do antene je seveda zaprt, vendar se splača zapeljati navzgor zaradi razgleda proti mestu Gračac in preostanku južnega Velebita.

Pot je definitivno vredna ogleda, ravno prav adrenalinska in brez stresnih momentov. Zgornja desna slika je pogled nazaj po naši špuri. Priporočamo!

Točen ogled poti si lahko ogledaš na spodnji povezavi:

Za vse predloge, popravke in druge dodatke se priporočamo!

Lara