This story starts about 10 years ago.
In the beginning there was us, Lara and Gasper. Two people full of life, taking every free minute for new adventures. After two years of our relationship, on the sonny December afternoon the phone ring. It was bad news… Gasper had an accident at work. He broke his back. Shock, hospital, wheelchair, rehabilitation..
In the summer we went on our first road trip whit extra wheels. We ware traveling whit our bellowed Land Rover / Discovery… We make our wild camp on the Croatian coast, and we ware learning. Learning about all new obstacles and logistics how to travel whit wheelchair. The painful truth was, that our bellowed “Makina” must go. We need an automatic. Whit “Makina” we drew all across Montenegro and Bosnia, and for me, there was no better car.
But as I always say, every bad thing is good for something. Gasper did get his dream car, Audi Allroad. We call him “Pedzo”. That audi is a crazy offroader! We ware driving all across Albania, mostly on the donkey trails. And those donkeys was the only transportation for people that live in those mountains. They always carried everything that we need… cold beer, motor oil when we broke our oil carter… But that story in some other chapter.
Our travel around Albania ended whit an engagement. For that, we can thank all the sweet people of Montenegro, that was stopping us down the road and asking very intimate questions … “Why don’t you have kids, why aren’t you married?”… Well, why? Why not? …to make my story shorter.
EGAGEMEND –> MARIGE –> KIDS… When you start traveling whit kids you quickly realize, that every car is too small. And that’s how we got VW Transporter in a lovely “cheep pistachio ice cream” yellow color. Yes! That’s it! We got our home on wheels! We have so much space we can have another child! But… It wasn’t 4×4. And all our trips start to look like this:
Gasper: “Look! There is a road up that hill!”
Me: “Yes, but you dont have Pedzo anymore…”
Gasper: “Mahh, we can make it…”
Me: ” Are you crazy? Who is gonna come get us? A helicopter? There is no donkeys here…”
…and that was happening a lot. And it was getting more and more drastic. And no worries, we always went on every dirt road that we found. So, we again needed some solution whit our transportation. It has to be good 4×4, it has to take us to every hill, mountain or beach that has access donkey trail.
We putt together all off our money and bought a new car this time. It’s a Ssangyong Rexton (Corean) and now we are there where everything started . The only difference is, that now our days are full whit two mini us, Oliver and Jasna. We travel as much as we can and as long that we can, but always whit a car (sometimes we go on a car train). And we are always looking for roads that everyone else want to avoid. That is how we find that hidden places on earth, that otherwise we probably wouldn’t experience together.
That’s four of us, 4×4 and a wheelchair. Now we just wait for the next travel to begin!
Lara



SAMSUNG CSC
Naj ti povem zgodbo…
Lahko se vrneva na začetek, priblizno 10 let nazaj.
Najprej sva bila midva, Lara & Gašper. Ze od najinih prvih trenutkov sva izkoristila vsak prost dan za potepanja v neznano. Skupaj sva bila dve leti, ko je v začetku decembra na prekrasen sončen dan, pozvonil telefon. Ni bil Gašper, bil je sodelavec. Bila je delovna nesreča. Končala se je s poškodbo hrbtenice. Šok, bolnica, voziček, rehabilitacija…
Poleti sva že potovala. Takrat še z najinim preljubim Land Roverjem / Discovery… Nisva šla daleč, ampak dovolj, da sva lahko na divje postavila kamp na hrvaški obali. Učila sva se in spoznavala nove prepreke pri logistiki potovanja z vozičkom. Boleča resnica je bila, da mora najina “Makina” vstran. Rabila sva avtomatika. Makina naju je prevozila čez celo Črno goro ter velik del Bosne in za mene ni bilo dovolj dobrega nadomestila.
Ampak kot vedno pravim, je vsaka slaba stvar za nekaj dobra! Gašperju so se končno izpolnile sanje, ko sva kupila Audia AllRoud-a. Poimenovala sva ga “Peđo”. Z nama je vztrajal na tako odročnih “cestah” po Albaniji, da na njih nisi srečal drugega kot kakega osla (mislim žival), ki je bližnjim vasem dostavljal vse mogoče. In vedno je imel tudi za naju kako mrzlo pivo, ali pa olje za razbit karter… O tem več v kakem drugem odstavku.
Potovanje po Albaniji se je končalo z zaroko. K temu, priznam, so dosti pripomogli vsi dobronamerni komentarji random črnogorskih čičotov, ki te ustavijo sredi ceste, da te vprašajo kako si in zakaj še nisi poročen in zakaj še nimaš otrok… Zakaj že? Zakaj pa ne? …toliko da skrajšam zgodbo.
ZAROKA –> POROKA –> OTROCI… Ko začneš potovati z otrokom, hitro ugotoviš, da ne glede na to kako velik avto imaš, je premajhen. Tako se je naši avtomobilski družinici pridružil “Žuti” (VW transporter, barve šiptarska pistacija). In ja! To je to! Kuča putujuča! Mamo plac še za enega otoka! Jupi! Ampak… Najini dopusti so začeli izgleldati nekako tako:
Gašper: ” Uuuu, lej antena na unem hribu!”
Jaz: ” Ej, nimaš več Peđota…”
Gašper: ” Ma ja, sej bo šlo..”
Jaz: ” Stari ne jebi… Kdo bo prišo po naju? Helikopter? Tu nega takšega osla ka naju vun potegne…”
…in tega je bilo vedno več. In vedno bolj drastično je postajalo… Aja, pa da ne bo pomote, seveda smo šli do antene… Nujno smo potrebovali terenca, ali pa prikolico za štirikolesnika. Nekaj s čim bo lahko Gašper prilezel na vsak hrib, do vsake razgledne točke in vsake približno odmaknjene plaže do katere pelje “cesta”.
Da zaključim. Napraskali smo skupaj denar, si kupili prvi NOVI avto Ssangyonga Rextona (korejec) in zdaj sva približno tam kjer sva začela. Razen, da nama dneve zapolnita dva mini midva, Oliver in Jasna. Potujemo kolikor lahko, kako dolgo lahko, ampak vedno z avtom (včasih gremo na avto-vlak). In vedno iščemo poti, ki se jim ostali z avti izogibajo. Tako nam vedno uspe najti kotičke, ki jih drugače skupaj najbrž ne bi doživeli.
Evo, to je to. Mi 4je, 4×4 in invalidski voziček… Samo še dopust čakamo!
Lara
